Spoštovani starši,
veseli smo bili vaše udeležbe na predavanju defektologinje, ge. Pike Polone Bižal. Hvala predavateljici, ki nam je približala svet učnih težav naših otrok, v katerem smo se v lastnem obdobju šolanja in še kasneje, marsikdaj znašli tudi mi sami.
Povzetek predavanja ge. Pike Polone Bižal je za vas pripravila Maja Kos.
UČNE TEŽAVE so izrazito širok pojem, ki zajema različne vrste učnih težav, različne stopnje učnih težav, različne časovne termine, različno vzročnost. Kot učno težavo lahko opredelimo vsako odstopanje od predvidenega obsega naučenega, zahtevane ravni naučenega, predvidenih poti do znanja.
ZGODNJI VZROKI, ki pomembno povečajo tveganje za pojav učnih težav otroka izhajajo iz predporodnega in porodnega obdobja (kronične bolezni mame, zapleti pri porodu…). Poleg tega lahko otrokovo učenje in napredovanje pomembno zaznamujejo tudi v otroku prisotni dejavniki, kot so razvojne motnje, znane in neznane posebnosti v delovanju centralnega živčnega sistema, specifični primanjkljaji na področju posameznih sposobnosti, motivacijske posebnosti, motnje v zaznavi, gibanju, kronične in druge bolezni otroka ter pogoste hospitalizacije v prvih letih življenja (izrazite alergije, pogosta vnetja ušes…)… Pri tem igra pomembno vlogo tudi otrokovo primarno okolje, ki lahko vpliva na razvojni zaostanek otroka z neugodnimi okoljskimi dejavniki kot so hude poškodbe otroka, neugodna zgodnja navezava otroka s starši oz. neustrezno odzivanje odraslih na otrokove razvojne potrebe, ekonomska prikrajšanost, multikulturnost, konstantno prisotni stresni dejavniki v otrokovem okolju…
ZNAKI v predšolskem obdobju, ki lahko napovedujejo povečano tveganje za pojav učnih težav so počasnejše usvajanje razvojnih mejnikov (samostojna hoja po 16. mesecu, pojav prvih besed po 2. letu ali pa so le te nerazumljive, uporaba plenic po 4. letu…), težave v prilagajanju – težave na področju senzorne integracije (ne mara oblačenja, ga moramo veliko zibati, nositi), motnje ritma (budnosti-počitka…), težave na področju jezika in govora (težave v artikulaciji, skladnji, sintaksi, prozodiji, semantiki, težave pri razumevanju govora), težave na področju grobe, fine in grafomotorike (pogosto padanje, težave pri samostojnem hranjenju, zapenjanju gumbov po 4. letu, težave pri usvajanju vožnje s kolesom po 5. letu), težave pri usvajanju abstraktnih pojmov (barve, številska vrsta, oblike…), težave na področju socialnih odnosov (so sami ali se neprimerno obnašajo do drugih), komunikacije, izrazit gibalni nemir, hitro prehajanje med aktivnostmi.
Pomembno je, da starši že v predšolskem obdobju pravočasno prepoznajo posebnosti v otrokovem razvoju in obiščejo pediatra, razvojno ambulanto in s pomočjo timskega pristopa pri obravnavi otroka (starši, terapevt, vzgojiteljica), ustvarjanja spodbudnega okolja (dovolj razvojno primernih izzivov, pozitivni odzivi na otrokove pobude, zagotavljanje varnega okolja, omogočanje počitka, aktivno vključevanje v otrokovo usvajanje veščin, spretnost…), sledenjem otrokovim aktualnim zmožnostim in potrebam, zmanjšujejo pojavnost, intenziteto ter jakost učnih težav.
ZNAČILNOSTI otrok in mladostnikov s splošnimi učnimi težavami so počasnejše zorenje na kognitivnem področju (počasnejše prehajanje na simbolno raven ter posledično težave pri sledenju aktualnim učnim zahtevam), čustveno pogojene težave (izrazita negotovost, strah pred neuspehom…), pomanjkljiva samoregulacija ter motivacija, težave pogojene z multikulturnostjo, večjezičnostjo (šibkejše obvladovanje jezika, jezikovne veščine zgolj na sporazumevalni ravni), ekonomska prikrajšanost, neustrezne oblike poučevanja (oblike poučevanja, ki niso skladne z otrokovimi vzgojno izobraževalnimi potrebami).
OTROCI Z MOTNJO POZORNOSTI (ADD), OTROCI S HIPERKINETIČNIM SINDROMOM (ADHD) sta dve izrazito raznoliki skupini, za kateri je značilno: vsaj 6 mesecev prisotni znaki motnje pozornosti (ADD) ali motnje pozornosti in aktivnosti (ADHD), motnja pozornosti, šibka kontrola impulzivnosti, gibalni nemir, sopojavnost (komorbidnost) z ostalimi učnimi motnjami disleksijo, razvojno koordinacijsko motnjo, motnjami avtističnega spektra…, posebnosti v delovanju zaznave – sprejemanja, obdelovanja, adaptacije, odgovora na dražljaj (hipo-premalo, hiper-preveč senzitivni otroci).
UČNE TEŽAVE OTROK Z ADHD zajemajo težave na področju načrtovanja aktivnosti, učenja, težave z vztrajanjem v učnem procesu, težave s sledenjem kompleksnim navodilom, težave z reševanjem nalog z večimi koraki, hitro odzivanje na zunanje dražljaje, hiter tempo reševanja nalog ter posledično veliko napak, težave pri čakanju na vrsto (odgovori ne da bi dvignil roko, počakal sošolca…), težave pri lovljenju, metanju žoge, risanju, pisanju…
Pomembne so PRILAGODITVE in ORGANIZACIJA UČENJA ZA OTROKE Z ADHD, ki jih je priporočljivo upoštevati tudi doma: zmanjševanje distraktorjev pri učenju (miren prostor, pospravljena delovna površina, brez televizije, mobitela…), ustrezna prezračenost, osvetljenost delovne površine (vpadni kot svetlobe za desničarje čez levo ramo, za levičarje čez desno ramo), stalen prostor ter čas učenja. Za hiposenzitivne otroke z ADHD se priporoča vrtljiv stol, žogica za stiskanje, blazina za balansiranje kot spodbudo pri usmerjanju in vzdrževanju pozornosti. Za hipersenzitivne otroke pa se priporoča nevrtljiv stol ustrezne višine (stopala na tleh), slušalke, pripomočki za boljši stik s telesom (obtežen brezrokavnik, manjše zapestne uteži pripnemo na gležnje), listi z načrtom strategij reševanja, zaporedjem delovnih korakov, opomnikov (zapišem – pregledam – popravim napake…), vnaprej predvideni aktivni odmori (kratki nekajminutni, brez računalniških igric, gibalne aktivnosti- Brain GYM, vaje raztezanja, pitje vode po požirkih skozi ves dan, zdravi prigrizki- oreščki, sadje, čim manj sladkarij…), načrtno učenje učnih strategij- glasno branje, podčrtovanje, izpisovanje (aktivno učenje), povezovanje učnih vsebin z vsakdanjim življenjem, usmerjanje otroka k sledenju lastnemu uspehu, beleženju napredka (pisanje dnevnika).
OTROCI Z GOVORNO JEZIKOVNIMI MOTNJAMI imajo lahko težave v motorični izvedbi govora, usklajenosti govora in dihanja, govora in požiranja sline… Jezikovne težave se lahko kažejo na področju skladnje, sintakse, semantike, prozodije, lahko pa imajo težave v govorni ekspresiji, receptivne težave.
UČNE TEŽAVE OTROK Z GOVORNO JEZIKOVNIMI MOTNJAMI opazimo po tem, da otroci ne napredujejo, pogosto je vpad sposobnosti prepoznan tudi s psihodiagnostičnimi sredstvi. Ti otroci ne razumejo navodil, besedil, besedilnih nalog, težje usvajajo nove vsebine, ko so te podane verbalno, ne zmorejo izkazati svojega znanja in imajo negativno učno samopodobo. Pogosto so izključeni iz vrstniške sredine in imajo negativno splošno samopodobo.
PRILAGODITVE IN POMOČ PRI UČENJU OTROK Z GOVORNO JEZIKOVNIMI MOTNJAMI so: ponujanje možnosti izbire pri oblikovanju odgovorov na vprašanja, ponujanje podaljšanega časa pri oblikovanju odgovorov, pri predstavitvah, govornih vajah uporaba vizualnih opor, slik, poenostavljanje jezikovno zahtevnih besedil oz. deljenje na manjše enote, uporaba sopomenk, oblikovanje slovarjev z manj znanimi besedami in novimi izrazi, načrtno širjenje besednjaka z branjem (branje otroku že v zgodnjem obdobju in tudi kasneje, izmenično branje-del starš in del otrok…), več zunanje strukture pri ustnem in pisnem sporočanju (dodatna vprašanja).
OTROCI Z MOTNJAMI BRANJA in PISANJA predstavljajo izrazito raznoliko skupino, za katero je pogosta sopojavnost z ADD, ADHD, razvojno koordinacijsko motnjo… Ti otroci imajo moteno vizualno zaznavanje, slušno zaznavanje, fonološko procesiranje, vizualno motorično usklajevanje) in potrebujejo prilagoditve in spodbude za dosego funkcionalnega branja (fluentnost, pravilnost, ustrezen tempo, avtomatizacija).
UČNE TEŽAVE OTROK Z MOTNJAMI BRANJA IN PISANJA so težave pri usvajanju branja: prepoznavanje in priklic grafemov (črk), vezava grafemov v zloge, zlogov v besede, počasen tempo branja, neupoštevanje ločil, zamenjave vizualno in slušno podobnih grafemov, rotacije zlogov, zamenjave b-d, izpuščanje, dodajanje grafemov, nerazumevanje ali napačno razumevanje prebranega zaradi osredotočanja na posamezne grafeme, besede, zamenjave veznikov- nikalnic (in-ni)…
PRILAGODITVE IN POMOČ PRI ORGANIZACIJI UČENJA OTROKOM Z MOTNJAMI BRANJA IN PISANJA
Predvsem mora biti branje za otroka prijetna izkušnja. Pomagajo jim prilagoditve materialov- povečane črke, uporaba pisav z večjo ločljivostjo grafemov kot so pisave Arial, Comic Sans ali Verdana, Helvetica, Trebuchet, Tahoma, Century Gothic, Calibri, 1,5 cm razmik med vrsticami, poravnava besedila v levo, uporaba bralnih kazal (ravnil), barvnih folij (zelena, modra, rumena, vijolična, oz. tista, ki jo otrok izbere), snemanje razlage učnih vsebin, uporaba knjig zvočnic za domače branje, uporaba računalniških programov za pomoč pri urejanju besedila, samokorekciji. Programi za lajšanje učenja: Brain gym (gibalne vaje), Touch math (učenje matematike), Handwriting without tears (učenje pisanja)…
MITI IN RESNICE O UČENJU
-Učenje mora biti prijetno. DRŽI
-Najbolje se učim s konkretno izkušnjo. DRŽI
-Za uspešno učenje je potrebno sedeti. NE DRŽI (nekateri se uspešneje učijo ob gibanju npr.hoji)
-Učenje je zelo odvisno od učnega stila posameznika. NE DRŽI (po ugotovitvah zadnjih raziskav se vsi učimo na podoben način)
-Učenje je naloga otroka, zato se mora učiti sam. NE DRŽI (pomagajmo otroku pri učenju, z njim prebirajmo učno gradivo in se pogovarjajmo o vsebini)
-Hiperaktivnost je stvar vzgoje. NE DRŽI (gre za potrebe telesa, ki jih z ustrezno vzgojo lahko nekoliko omilimo, ne pa odpravimo)
NAČRTOVANJE OTROKOVE PRIHODNOSTI
Starši skušajte ohranjati optimizem, pozitivno naravnanost in stopiti čez ovire, ki vam prihajajo tekom otrokovega odraščanja naproti. Zelo pomembno je, da upoštevate otrokove razvojne potrebe, da ste do otroka empatični in imate razumevanje za njegove težave. Takrat boste lahko razvijali otrokovo pozitivno učno in splošno samopodobo, našli in razvijali njegova interesna področja in spodbujali njegove vire moči.
